Te je strah prihodnosti in prihodnosti svojih otrok?
Prvega januarja, pozno zvečer, sem se odpravila na sprehod v naš bližnji gozd, na Kamplov hrib. Na poti je bilo že približno 20 cm snega, močno je snežilo in drevesa je objemala trdna tema. Pred odhodom so me domači svarili: »Kaj ne veš, da medved hodi okoli? Te ni strah?« Jaz pa sem vzela svetilko in odšla.
Podari najbolj dragoceno darilo za Božič
Tako malo je potrebno, pa tako velik učinek doseže. In tega darila in osebe, ki ti ga je podarila, ne pozabiš nikoli. Pogreje in razveseli te. Te spomni, da si dragocen, da si za nekoga nekaj posebnega. Da ti upanje, navdih ter natakne ponovno rožnata očala na tvoj nos. Vse okrog tebe postane spet lepo, odlično se počutiš, preplavi te globoka hvaležnost do osebe, ki ti je podarila to darilo.
Najlepši Božič
Tudi ti padeš v stres, ko te izložbe trgovin pričnejo opozarjati, da se bližajo prelepi božični prazniki? Te spomnijo, da bo potrebno spet seči globoko v denarnico in da boš imela ogromno priprav, da bo božični večer tako kot mora biti? Da o otrokovih visokih pričakovanjih in vprašujočih očkih sploh ne govorim. Brrr…
Če hočeš ali nočeš, Božič postane dodatno breme na tvojih ramenih.
Se želite ponovno zaljubiti v svojega partnerja?
Da, zaljubljenost po določenem obdobju mine. Sprašujemo se, le kam je šla. Pogrešamo jo. Na trenutke jo spet zaznamo, ko srečamo osebo, s podobnimi pogledi na življenje kot ga imamo mi. Pogovor z njo je lahkoten, predvsem pa imamo njeno pozornost. Kar nam godi in nam požene vznemirjenje po telesu. Vendar v glavi imamo »varovalo«. Ta nam pravi: »Kaj se pa greš! Oddana si!«. In se umaknemo. Simpatične nove osebe se nato izogibamo, da pogovori ne bi prerasli v kaj več.
Kako ukrotiti zahtevno taščo
Ja, ime tašča, žal, še vedno ni na najbolj dobrem glasu. Zraven radi dodamo še naziv kot je hudobna, dobra, tečna, zlata ... Ne vem, če se zavedajo, a ta dodatek je precej odvisen od njih.
Tašča mojega moža ima navado, da te kaj rada hitro malo pokritizira, če ni v skladu z njenimi navadami, vrednotami, njenim pogledom na svet. In to priliko rada izkoristi pri jutranji ali popoldanski kavi. Medtem ko gredo meni, zaradi njegove tašče, marsikdaj lasje pokonci, bleknem kakšno pikro nazaj in stvari še poslabšam, mož s tem opravi na čisto drugačen način.
Joj, ne morem se vživeti v to okolje
»Čeprav je tu partnerju všeč, bom poslušala sebe in vztrajala pri selitvi cele družine,« mi pravijo mamice. O tem pišem, ker sem podoben stavek, na svetovanju z mamico, sedaj slišala že tretjič.
To je dvorezni meč. Lahko je to dobra rešitev. Kaj pa če ne bo? Malo razmislimo.
Družina, brezplačni poligon za osebno in duhovno rast
Zakaj sem potrebovala toliko časa, da se zavem, da je to tisto kar iščem?
Zakaj? Zato: Prvih 15 let družinskega življenja, je bil smisel ta, da si ustvariva družino, zgradiva hišo, še malo več zasluživa. Potem se je počasi pritihotapil začaran peklenski krog. Malo več smo si privoščili in še več zapravili, še bolj sva delala, se še večkrat na hitro sporekla. Časa za naju, za otroke je bilo vedno manj. Kadar so potrebovali mojo pomoč, sem bila navadno še pod stresom iz službe. Živčna. S časoma niso zanjo več prosili, v šoli ni bilo več tako lepo. Midva sva pa še kar delala ...
Mamica, v tebi se skriva neverjetna moč
In tega se zavedamo. Služimo denar, vzgajamo otroke, smo dobre družice svojim dragim, skrbimo za dom, gospodinjstvo, smo aktivne v bližnjem društvu… Kako smo pridne. Vse lepo in prav, dokler ne klonimo pod težo vseh naših zadolžitev. Neverjetna moč je nekam šla, pride obdobje, ko imamo občutek, da od nas vsi samo nekaj hočejo. In nikoli jim ni dovolj. Hočejo še več in še več…nas pa je vedno manj in manj in še manj, bolezen trka na vrata…želimo si samo še počitek in mir. Miiiiir ...
Prijaznost dela čudeže
Zaskrbelo me je ob spoznanju, da smo do drugih ljudi, tudi do tujcev, mnogo bolj prijazni kot do svojih domačih. Ne samo bolj prijazni, tudi besede bolj premislimo in jih izbiramo. Medtem, ko pod domačo streho navadno naše misli, slabe in dobre, kaj hitro pridejo na plan v besedah. In te so premnogokrat neprijazne, zadirčne, preglasne, neprimerne, napadalne, ukazovalne…
Zakaj to počnemo ljudem, ki jih imamo najrajši? Partnerju, svojim lastnim otrokom, našim mamam, očetom. Ljudem s katerimi preživimo največ časa, si želimo, da nikoli ne bi odšli od nas, nas zapustili. Zakaj se potem ne potrudimo, da bi nam bilo z njimi čim lepše?
Mamica, ne dovoli, da otrok udarja po tebi
To mi pove, da se nimaš dovolj rada.
Zamislim se, ko vidim mlado mamico, ki gre s svojo nežnostjo tako daleč, da svojemu otročku dovoli, da jo udarja ali po nogah, ali po obrazu. Oziroma, kjer jo doseže v tisti svoji trenutni jezi. Meni, da bo že minilo ...
Mamica, naj ti ne bo žal časa in denarja za osebni razvoj
Včeraj, sem bila prisotna na izjemnem dogodku Vesne Neferamis. Namen je bil sidranje ljubezni v naših srcih.
Dvorana je bila polna, večinoma žensk, mater. In mame imamo navadno veliko željo, da bi se družine na takih dogodkih, a na drugi strani veliko težavo, da bi si vzele čas in porabile denar za sebe. Naj nam ne bo žal, ne časa ne denarja, za prisotnost na takih dogodkih. Kajti tu sprejemamo še večjo notranjo moč, samozavest, pogum, potrditev, da smo izjemne. S pomočjo takih dogodkov postajamo vse večja ljubezen.
Mama srečna, vsi srečni
Koliko resnice je v tem!
Kadar imam slab dan, vidim sebe v najslabši luči. Prav tako vidim moje drage, moža, otroke. Na tisti črn dan, ne znajo nič narediti prav. Na dan privlečem tudi stare zamere. Kričim. In ogenj je v strehi. Razbežijo se, kot preplašene živali. Podirajo se lepi odnosi, ki smo jih s trudom gradili.