Družina, brezplačni poligon za osebno in duhovno rast
Zakaj sem potrebovala toliko časa, da se zavem, da je to tisto kar iščem?
Zakaj? Zato: Prvih 15 let družinskega življenja, je bil smisel ta, da si ustvariva družino, zgradiva hišo, še malo več zasluživa. Potem se je počasi pritihotapil začaran peklenski krog. Malo več smo si privoščili in še več zapravili, še bolj sva delala, se še večkrat na hitro sporekla. Časa za naju, za otroke je bilo vedno manj. Kadar so potrebovali mojo pomoč, sem bila navadno še pod stresom iz službe. Živčna. S časoma niso zanjo več prosili, v šoli ni bilo več tako lepo. Midva sva pa še kar delala ...
In vprašala sem se: »Je to vse? Je to vse za kar sem se rodila?« Pridna sva bila. Srečna? To pa precej manj, mnogo manj kot sva si želela, zaslužila. Samo na trenutke, se je to zgodilo. Po spletu okoliščin. Na zunaj lepo, znotraj ne tako. Ampak tako se trudiva ... Kaj torej počneva narobe?
Vprašala sem se, kaj mi največ pomeni? Družina, osebni duhovni razvoj, veselje do življenja, zdravje, mir v srcu, da me ne boli glava, da se z možem razumeva, da lepo shajamo. To je bil odgovor.
A živela nisem tako. Kako naj dam družino na prvo mesto, pa osebni duhovni razvoj, ki mi toliko pomeni? Na enkrat mi je kapnilo, da je družina moj poligon za osebni in duhovni razvoj. V njej živimo različne generacije, z različnimi pogledi na življenje, imamo različne karakterje, vsak drugačne izkušnje in ambicije. In če bom znala v družini obvladovati svoje misli, da bodo pozitivne, da bom v vsakem družinskem članu znala čim bolj pogosto videti tisto njegovo čisto dušo, ali pa izbirati le besede, ki ne prizadenejo, ne ponižujejo, če se bom zavedala, da je vsak prišel na zemljo s svojim poslanstvom, da nihče ni moja last, da bom do njih dobra ... sem zmagala :-)
Zdaj vem, da mi ni potrebno iti v Indijo, v Brazilijo ... Doma imam vse kar potrebuje moja duša za razvoj. Mojo družino.
Hvala Vam moji dragi, ker ste tako potrpežljivi z menoj, včasih sem še vedno taka tečka…