Mamica, v tebi se skriva neverjetna moč
In tega se zavedamo. Služimo denar, vzgajamo otroke, smo dobre družice svojim dragim, skrbimo za dom, gospodinjstvo, smo aktivne v bližnjem društvu… Kako smo pridne. Vse lepo in prav, dokler ne klonimo pod težo vseh naših zadolžitev. Neverjetna moč je nekam šla, pride obdobje, ko imamo občutek, da od nas vsi samo nekaj hočejo. In nikoli jim ni dovolj. Hočejo še več in še več…nas pa je vedno manj in manj in še manj, bolezen trka na vrata…želimo si samo še počitek in mir. Miiiiir ...
Zakaj se nam to dogaja?
Ena od verjetnosti je, da morda premalo zaupamo svojim partnerjem. Njihova osnovna naloga je, da poskrbijo za materialni blagor ter zaščito družine. To je v njih, v njihovi biti, je naravno. Za njih je pomembno, da se čutijo koristni, koristni za nekaj. V tem primeru za družino. Ta skrb jim, da krila, da se zamislijo, se vprašajo, kako služiti drugim, da bodo lahko poskrbeli za svoje drage.
A me si govorimo: »Ja, pa saj zasluži. A ne dovolj. Brez mojega denarja ne bi šlo. Ker on preveč zapravi za pivo, cigarete, šport, prijatelje ...« In to mu znamo tudi povedat: »Vse moram, narediti sama, nikoli te ni doma, ko te potrebujem ...« In ga še več ni doma ... Peklenski začaran krog.
Kako iz tega ven?
Kot prvo z nami ni nič narobe. Le preveč smo si zadale in premalo zaupale. Zdaj si je potrebno priznati, da ne zmoremo toliko in da je potrebno nekaj spremeniti, predno nas v to prisili bolezen.
Potegniti se moramo nazaj. Spet zbrati naši razpršeno moč.
Mene je moj »jaz zmorem vse« pripeljal tako daleč, da sem pred petimi leti (sredi krize) pustila »lepo« službo, kljub družini s štirimi otroki, kreditu za hišo. Kajti vedela sem, da če tega ne storim, bo šlo v »franže« moje zdravje, mogoče tudi družina. Skupaj z možem sva se odločila za ta pogumen korak. Verjela sem, da bo že nekako šlo. Da bomo živeli bolj skromno in da bo partner že poskrbel za nas. In je. Prevzel je odgovornost za materialni blagor družine. V poslu mu je šlo vedno bolje. Postal je mož kakršnega si žena lahko samo želi.
In jaz žena, znam to ceniti, hvaležna sem mu. Vsak dan. Včasih z objemom, včasih z besedo, z veselim pogledom ... On to ve, čuti in je še bolj skrben. In jaz še bolj hvaležna ... Božanski začaran krog.
Štiri leta je trajalo, da sem si vrnila staro Andrejko, polno življenja. Medtem sem odpovedala tudi dolgoletne funkcije v društvu, cerkvi ... Nihče ni razumel zakaj. Nihče, razen moža. A vedela sem, da moram najprej poskrbeti zase, urediti družinske odnose.
Zdaj gledam na življenje popolnoma drugače. Lepo mi je. Moč se je vrnila, cenim jo. Zdaj premislim komu jo dam. In prišel je čas, da tudi dolgoletni hobi spremenim v posel, ki mi je pisan »na kožo«.
Da sem se »sestavila« gre velika zahvala mojemu možu, da me je razumel, mi dal čas in prevzel odgovornost. Čeprav takrat niti ni imel izbire, kajti postavila sem ga pred dejstvo: ali pustim službo ali pa me bo kmalu odpeljal "v Polje".
Želim sporočiti le to, da se vse da, ko se trdno odločimo. Za vsakogar se najde rešitev, za vsakogar drugačna. Pisana na kožo. Le bolj moramo zaupati v ljudi okoli sebe. Tako kot me, tudi oni v sebi nosijo neizmerno moč, ki se ob pravih pogojih razcveti. V blagor vseh, ki se jih dotaknejo.
Vsem mamicam en Velik objem.