Prijaznost dela čudeže
Zaskrbelo me je ob spoznanju, da smo do drugih ljudi, tudi do tujcev, mnogo bolj prijazni kot do svojih domačih. Ne samo bolj prijazni, tudi besede bolj premislimo in jih izbiramo. Medtem, ko pod domačo streho navadno naše misli, slabe in dobre, kaj hitro pridejo na plan v besedah. In te so premnogokrat neprijazne, zadirčne, preglasne, neprimerne, napadalne, ukazovalne…
Zakaj to počnemo ljudem, ki jih imamo najrajši? Partnerju, svojim lastnim otrokom, našim mamam, očetom. Ljudem s katerimi preživimo največ časa, si želimo, da nikoli ne bi odšli od nas, nas zapustili. Zakaj se potem ne potrudimo, da bi nam bilo z njimi čim lepše?
Mogoče je vzrok v tem, da tudi sebe ne vidimo v najboljši luči. Prevečkrat sem nam dozdeva, da smo leni, nezbrani, ne naredimo tistega kar si že dolgo želimo in še mnogo drugih slabih misli se nam podi po glavi. In vse to nas najbolj moti tudi pri svojih najdražjih. Pri drugih ljudeh znamo ob njihovih napakah zamižati, a ne pri svojem partnerju, otroku.
Vendar, če pomislimo, da lahko spreminjamo samo sebe in da le naš vzor spreminja druge okoli nas, vemo kje moramo začeti s spremembo. Pri sebi.
Odločimo se, da bomo od tega trenutka naprej do sebe, partnerja, otroka sočutni in prijazni. Naj bo naš obraz pogosto nasmejan, naj ob otrokovi napaki veselo pomežiknemo in ko bo partner spet kaj »bolečega pripomnil«, ga le objemimo.
Objem, vsak dan, dela čudeže v družini.
Objem kar tako, od srca. Prijazna beseda. Nasmejane oči. Zakaj pa ne? Vse to je brezplačno in ne vzame skoraj nič našega dragocenega časa.
A vse to dela čudeže. Vse je lažje. Delo poteka bolj lahkotno, dogovori glede gospodinjskih del so hitro sklenjeni, otroci ne bežijo od nas, celo iščejo našo družbo, da o partnerju ne govorim. Skozi se bo smukal okoli vas.
Dajmo, vložimo malo truda v prijaznost, splača se.