Te je strah prihodnosti in prihodnosti svojih otrok?
Prvega januarja, pozno zvečer, sem se odpravila na sprehod v naš bližnji gozd, na Kamplov hrib. Na poti je bilo že približno 20 cm snega, močno je snežilo in drevesa je objemala trdna tema. Pred odhodom so me domači svarili: »Kaj ne veš, da medved hodi okoli? Te ni strah?« Jaz pa sem vzela svetilko in odšla.
Osvetljevala sem si pot nekaj metrov naprej. Moram priznati, tesno mi je bilo pri srcu, ravno zato, ker so me domači spomnili na medveda o katerem že dober mesec govorijo po vasi. Kaj bom naredila, če res pride sem se spraševala. Posvetim naokrog. Brrr… okrog mene sem opazila grozeče sence golih dreves, še vedno poškodovane od zadnjega žledoloma. Za njimi pa neprijetna črna tema in tišina. Slišala sem le moje dihanje in šelest padajočih snežink. Zdaj me je pa res zmrazilo, močno, do kosti.
Ustavila sem se. Morala sem premisliti in se odločiti.
Grem naprej, še slabih 20 minut in bom na cilju ali grem nazaj. Kaj bom storila, če res pride medved. Zavedala sem se, da je zelo malo možnosti, da bo ravno ta trenutek stopil na mojo pot, poleg tega se živali izogibajo ljudi. A če se res srečava in zbežim, bo verjetno lomastil za menoj. Uf! Nato sem si s svetilko posvetila v obraz. Čeprav majhna, je bila njena svetloba zelo močna in popolnoma mi je onemogočila, da bi videla kar koli.
Imam rešitev!!!
Posvetila mu bom v gobček, svetloba ga bo zmedla in bo odšel. Oddahnila sem si.Nadaljevala sem proti cilju. Tokrat sem si osvetljevala le del poti za naslednji korak. Eden, dva, tri… Tesnoba je počasi minila. Misli so se zapletale v posamezen korak in snežinke okrog njega.
Prešine me, da je v poslovnem ali družinskem življenju zelo podobno. Z lahkoto nas zanese s poti, ki smo si jo zadali, če preveč gledamo naokrog, poslušamo druge ljudi, jih sprašujemo za mnenja, obiskujemo preveč različnih delavnic, gledamo dnevna poročila. Kot, da se že v naprej bojimo težav, ki lahko nastopijo. Kot, da že v naprej pokleknemo, ker pričakujemo, da bodo težave močnejše od nas. V nas se neopazno pritihotapi dvom, strah pred neuspehom.
Ukrotiti moramo misli! Ukrotiti medveda v sebi!
Dovolj je, da smo pozorni na ta trenutek, samo na naslednji korak proti cilju. Ne pustimo se zmotiti. Ne glejmo preveč okrog. Poslušajmo le ljudi, ki imajo dobre izkušnje, ki nam vlivajo vero, nas spodbujajo. Za mnenje pa vprašajmo sebe. Naš notranji glas. Vedno je dobronameren, svetel, pogumen in le on ve kaj je prav za nas, kam vodi naša pot. Leta nas že opozarja, namiguje in nekje globoko se zavedamo, da ima prav. To je pokazal minuli čas, ko nismo naredili stvari, ki nam jih je prišepetaval. A zdaj je čas, da mu prisluhnemo, zaupamo in naredimo kar nam svetuje.
A kaj s problemi, ki nam stopijo na pot? Poglejmo jih direktno v oči.
Nikoli niso tako veliki kot se zdi. Če pa jim bomo obračali hrbet, pa se bodo večali in nam bodo sledili kot medved.
Da, ko poslušaš sebe, se ne daš zmotiti, živiš v tem trenutku in greš svojo pot, izzive pa rešuješ sproti, strah malodane izgine. Naučimo se tega, čas je. Presenečeni bomo nad spremembo v življenju. Hvaležni si bomo. In hvaležni nam bodo otroci. Kajti oni posnamejo naše življenje, naše vibracije, če želijo ali ne.
Zato je tako pomembno, da si mame prizadevamo za svoj osebni in duhovni razvoj. Da, zato je tako zelo pomembno, zaradi naših dragih otrok. Naj nam bodo inspiracija.
Andreja